General Kranjc: Slovenski četniki – ocena

17/03/2013

Slovenski četniki (Plava garda)
– ocena
Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju

V založbi Pogledi v Kragujevcu, Srbija, je te dni izšel zadnji, peti, del obsežne zgodovinske monografije Miloslava Samardžića pod naslovom GENERAL DRAŽA MIHAILOVIĆ I OPŠTA ISTORIJA ČETNIČKOG POKRETA (General Draža Mihailović in splošna zgodovina četniškega gibanja), ki obsega 900 strani. Naklada je bila 500 izvodov, cena knjige za tujino pa 50,0 €. Prednaročniki smo tudi navedeni na koncu knjige, pa tudi darovalci prostovoljnih prispevkov.
Podobni obseg imajo tudi predhodni štirje deli, saj gre za najbolj dokumentirano zgodovino četniškega gibanja v bivši Jugoslaviji, okrog 3.500 strani, v skupni nakladi 180.000 primerkov, največ broširanih v 16 knjigah. Gre vsekakor za najobsežnejšo znanstveno delo o generalu Draži Mihailovića in četniškem gibanju nasploh, v katerem je zajet tudi skromen slovenski delež, ki sva ga načela s soavtorjem S. Kljakićem v knjigi Plava garda – poveljnikovo zaupno poročilo oz. Slovenački četnici v srbščini, ki je izšla 2006 v Beogradu.
Posebna značilnost omenjene četniške monografije je svojevrsten avtorjem pristop do preteklih zgodovinskih dogodkov v Jugoslaviji, pa tudi dejstvo, da je baziral svoja temeljna dognanja predvsem na ohranjenem četniškem arhivu tajnih radijskih depeš, pa se je tako izognil raznim subjektivnim poročilom in ocenam ene in druge strani.
Prve površne ocene in dognanja kažejo povsem novo naličje četniškega gibanja v Jugoslaviji, saj so prav radijske depeše vsakodnevni kazalec resničnega stanja, brez ideoloških navlak in subjektivnih ocen. Avtor se je, poleg tega, držal tudi načela, da je v konkretnih razmerah okupacije in državljanske vojne v obdobju 1941–1945, kjer je bilo več nasprotnikov, važnejše prikazati programske cilje vojskujočih se strani kot pa njihovo medsebojno sodelovanje, posebno v obveščevalni sferi.
Tako je avtorju glede slovenskih četnikov poglavitno spoznanje, da so se borili za ohranitev Kraljevine Jugoslavije in v okvirih nje tudi za Veliko Slovenijo vse do Piave, Gosposvetskega polja in celotne Istre, kot pa sodelovanje z italijanskim in nemškim okupatorjem, kakor tudi opredelitev, da jim glavni sovražnik ni bil okupator, temveč KP Slovenije in partizani, zatem pa tudi klerikalci z domobranci vred, ki se jim niso hoteli pridružiti, kakor tudi zavezništvo z zahodnimi državami, ne pa s ZSSR.
V navedeni knjigi je v XII. poglavju z naslovom Slovenski četniki (Plava garda) na skromnih 47 straneh (Muslimani na 26, Hrvati na 23 straneh) dokaj pregledno in korektno opisano delovanje slovenskih četnikov, ki so v največjem vzponu s svojimi 600 pripadniki t. i. Jugoslovanske vojske v domovini (Sloveniji), predstavljali tretjo oboroženo silo v Sloveniji, seveda za partizani (20.000) in domobranci (13.000).
Ker je avtor monografije v dobršni meri tudi citiral knjigo Slovenački četnici (Slovenski četniki), sem kot raziskovalec in poznavalec slovenskega četništva, v dogovoru z gospodom M. Samardžijem, napisal nekakšno recenzijo za ta ožji slovenski del, pa čeprav me je avtor prosil za širšo oceno. Seveda, zaradi obsežnosti tematike in slabšega poznavanja celotne zgodovine četniškega oz. ravnogorskega gibanja, se takšnega projekta nisem niti lotil.
S svojo kratko recenzijo želim avtorja samo opozoriti na nekaj faktografskih napak, ki v znatni meri kazijo kvaliteto celotnega spisa o slovenskih četnikih. Ker pa nisem zgodovinar po stroki, se bom tudi izognil ocenjevanju vloge in pomena slovenskih četnikov, ki sva jo s soavtorjem Kljakićem sicer izrekla in zapisala, predvsem o vojaško-obveščevalnih zadevah, pa je ne bom zato ponavljal.
Toliko za uvod.
Najprej pa navajam nekaj faktografskih napak, tudi tiskarskih škratov. Naštel jih bom zaradi tega, da jih avtor popravi za ponovni ponatis. Torej:
– 569. stran – Antun (Korošec) – pravilno Anton;
– 570 – Bevc, Kardelj vzel psevdonim po Ladislavu Bevcu – napačno, ker je Kardelj uporabljal psevdonim »Jože Bevc«, poleg Sperans, Krištov, Tone Brodar, Šestak itd;
– 571 – Slaba Srbija – močna Jugoslavija, parola Kominterne – te parole nisem našel v dokumentih KP Slovenije, menda gre za propagandno floskulo;
– 572 – Karl Novak dobil naziv četniškega vojvode – vprašljivo, saj se navaja, da je Novak bil kapetan, četudi se 1941 javlja v činu generalštabnega majorja;
– 572 – polkovnik Jaka Avšič, pomočnik poveljnika Slovenije – napačno, bil je postavljen za namestnika poveljnika GŠ NOV Slovenije;
– 574 – posadke … Topice – pravilno: Stopice;
– 575/ pripomba 8 – Kardeljeva direktiva je objavljena v predgovoru knjige Slovenski četniki – netočno, saj sva s soavtorjem S. Kljakićem lepo in jasno napisala: »Če je verodostojna Kardeljeva »direktiva« poveljniku GŠ NOV Slovenije …«
– 581 – planina Zaplaž – pravilno: Zaplaz;
– 582 – … Sv. Jost – pravilno: Sv. Jošt pri Vrhniki;
– 585 – Koprivica, Srbin po nacionalnosti – dejansko Črnogorec;
– 589 – Veliko Leće – zelo verjetno Velike Lašče (pohod Ljubljanskega četniškega odreda proti Grčaricam preko Velikih Lašč …);
– 589 – www.sr.wikipedia.org zares ne more biti verodostojen znanstveni vir o številčnem stanju 14. partizanske divizije, ker je v Sloveniji dovolj drugih;
– 591 – polkovnik Anton Kliner, 2x – pravilno: kapetan bojne ladje Anton Klinar;
– 591 – Jasenicah – pravilno: Jesenicah;
– 591 – »eden od Novakovih obveščevalcev v Rimu je bil tudi Aleksander Bajt »Berman« – netočno, Bajt trdi, da je bil šef protiobveščevalcev, vendar ga podpolkovnik Novak nikjer ne omenja niti je omenjen v avtorjevi 2. knjigi tajnih sodelavcev;
– 592 – (major Albin) Držin – pravilno: Držan;
– 593 – (polkovnik) Perster – pravilno: SS-polkovnik (Obersturmbannführer) Pörsterer, poveljnik varnostne policije in varnostne službe za območje Gorice, Vidma in Trsta s sedežem na Bledu:
– 596 – Maistrova sinova Hrvoj in Boris, oba v Buchenwaldu – pravilno: Borut (ne Boris), poslan v delovni logor v Lincu;
– 596 – Maistrova vojska – napačno, pravilno:slovenska vojska pod poveljstvom generala Rudolfa Maistra
– 599, 600, 603 itd – dr. Dušan (Vauhnik) – pravilno: dr. Miloš (Vauhnik);
– 605 – številčno stanje Štajerskega četniškega odreda se je gibalo tudi do 500 pripadnikov – netočno: to je bilo skupno število četnikov in svojcev, ki so se zbrali maja 1945 pred umikom v Avstrijo, vendar je tja odšlo le 150 četnikov, od katerih je samo 75 prispelo v Italijo (izjava podnarednika „Rada“ avtorju);
– 605 – Nova vas na Istri – pravilno: Nova vas v Loški dolini;
– 605 – poveljnik obveščevalcev je bil major Jože Soča – pravilno: načelnik Dos je bil major ing. Jože Sodja.
Ker večina obiskovalcev moje spletne strani ne bo imela prilike, da si nabavi in prebere omenjeno knjigo, bom zaradi prikaza vsebine poglavja o slovenskih četnikih, navedel tudi vse naslove v zapisu in število strani, in sicer: Začetna situacija (2,5 strani), Iniciativa majorja Novaka (2), Boj za pridobivanje Bele garde (5), Delovanje za zahodne zaveznik (3,5), Pred kapitulacijo Italije (3), Kapitulacija Italije (5), Odhod majorja Novaka (5), Polkovnik Vladimir Vauhnik (8,5), Nova organizacija v Sloveniji (6,5), Vojvoda Jevđević o Slovencih (1,5) in Zaključek (1,5).
Avtor je za navedeni zapis navedel naslednje vire, in sicer: S. Živanović, Tretji srbski upor; S. Kljakić, M. Kranjc, Slovenski četniki; Arhiv vojno-zgodovinskega inštituta – četniški arhiv; M. Leković, Marčna pogajanja 1943; Zbornik dokumentov II/7, 10 XIV/3, 4; R. in Ž. Knežević, Svoboda ali smrt; Uroš Šušterič, Slovenija (ustne izjave avtorju); Vladimir Vauhnik, Nevidni front (borba za ohranitev Jugoslavije) in D. Jevđević, V službi srbskega naroda. Prevladujejo predvsem radijski depeše iz četniškega arhiva in izjave podpolkovnika Karla Novaka iz knjige Slovenski četniki. Avtor je povsem (zavestno?) prezrl številne konkretne pripombe, s katerimi sva s S. Kljakićem pospremila Novakovo zaupno poveljniško poročilo.
Sicer ne gre samo za naslove, gre tudi za vsebino celotnega poglavja. Moje prve kritične pripombe pa so namenjene prav vsebinam, ki manjkajo. Naj jih samo naštejem in na kratko omenim:
– Ravnogorsko in druga projugoslovanska gibanja in društva (Sokoli, Branibor itd) v Sloveniji, posebno delovanje »oficirske skupine« VKJ, kot nekakšne ideološke in organizacijske osnove za opredelitev slovenskega četništva sploh niso navedene niti v meri kot sva jih s. S. Kljakićem navedla v Slovenskih četnikih oz. Plavi gardi. To posebno zaradi tega, ker je avtor v dosedanjih štirih zajetnih knjigah namenil Sloveniji samo še v 3. knjigi v poglavju Slovenija, vsega 4 strani. V 4. knjigo je v prvem poglavju z naslovom Draža v politiki navedeno nekaj splošnih podatkov, vendar so o slovenskih prilikah zelo skopi! Premalo, res premalo! Ne vem, kako bo na vse to reagiralo »uradno« slovensko zgodovinopisje, posebno v Inz, kjer se nekaj raziskovalcev ukvarja tudi s slovenskim četništvom.
– Štajerski četniki, razen njihovega poveljnika Jožeta Melaherja – Zmagoslava in napačnega števila (500), sploh niso omenjeni, pa čeprav sem avtorja opozoril na knjigo Kaje Zupanič Četništvo na Štajerskem in svoje tri feljtone. Propagandno so delovali proti OF in na koncu tudi javno sodelovali z Nemci, kar je slovenski javnosti docela znano, posebno na Štajerskem. Gestapo je pogosto pošiljal oz. plasiral »plavogardiste« radi razbijanja partizanskih vrst, pa so sledile številne likvidacije in medsebojne obtožbe vodilnih kadrov na Štajerskem. Njihovo dejansko število je bilo okrog 300, a le 75 se jih je rešilo v Italijo. V svojih treh zapisih o štajerskih četnikih v Nedeljskem dnevniku in gornjeradgonskem zgodovinskem Glasilu sem tudi dokumentirano navedel, da je bil Melaherjev glavni zaupnik Fritz Werdnik, poročnik Abwehra, tudi tajni agent Gestapa, ki je nazadnje povzročil padec britanske obveščevalne skupine Bbc v Trstu pod vodstvom Jožeta Golca – Joja in tudi vplival na delovanje glavnega četniškega radiotelegrafista Ivana Briclja, ki živi v ZDA in je napisal svoje spomine, ki sem jih na kratko predstavil slovenskih javnosti.
– Stiki, javni in tajni, z okupatorjem (Italijani in Nemci) niso predstavljeni niti obveščevalni niti oskrbovalni (z orožjem), seveda pa tudi dobro znane zveze podpolkovnika Karla Novaka z Italijani (stiki z generalom Gambatom radi oskrbe z orožjem in še kaj) in Nemci (center SD in Gestapa na Bledu) niti dvojno sodelovanje brigadnega generala Vladimirja Vauhnika z nemškim SD in celo Vos OF ali sovjetsko obveščevalno službo (stiki s Prežihovim Vorancem, agentom Kominterne). To me čudi predvsem glede podpolkovnika Novaka, ker je tudi napačno navedeno, da naj bi imel stike z nekim nemškim polkovnikom z napačnim priimkom, medtem ko sva s S. Kljakićem povsem jasno zapisala, da je šlo za operativno kombinacijo SS-polkovnika Pörsterja, poveljnika SD in Gestapa na Bledu, ki je po aretaciji v Beogradu pridobil majorja Novaka kot svojega agenta, ko ga je general Draža Mihailović imenoval za obveščevalnega zastopnika pri zahodnih zaveznikih v Italiji. Boljše pozicije si pač Nemci niso moglo zaželeti!
– Seveda je najbolj moteče avtorjevo pisanje o Vladimirju Vauhniku, ki je polno netočnosti in zamolčanih dejstev, pa četudi mu je posvetil največ prostora. Čeprav je prav avtor v svoji 2. knjigi navedel podroben seznam šifer četniških poveljnikov, enot in (tajnih) sodelavcev, kjer je jasno zapisano (str. 572), da je »general Račič, Vladimir Vauhnik – Vlajko, polkovnik, v. d. poveljnika Slovenije«, sedaj nekako dvomi v ta podatek, ker naj bi bil general Vauhnik slabega zdravstvenega stanja, da bi kot poveljnik šel na teren, obenem pa pozablja, da je bil del četniškega poveljstva v sami Ljubljani, pa tudi to, da se je Vauhnik, kot profesionalni obveščevalec še kako dobro prikrival pod raznimi nadimki (Vlajko, Vasić) in bil previden tudi v osebnih stikih. Povsem napačno je navedeno, da je bil Vauhnik organizator in vodja obveščevalne organizacije Bbc. To je bil vsekakor major Ante Anić, ki je bil tudi britanski agent z daljšim stažem in izkušnjami za tajno operativno obveščevalno delovanje, medtem, ko je bil Vauhnik samo legalni obveščevalec – vojaški ataše, pa je tako v omenjeni britanski obveščevalni organizaciji samo opravljal dolžnost analitika vojaških podatkov. Drugo, avtorju je tudi morala biti znano, da je polkovnik Vauhnik po 4-mesečnem gestapovskem zaporu postal dvojnik nemške obveščevalne službe po iniciativi samega SS-generala Walterja Schellenberga, saj obstajajo tudi nemški dokumenti o njegovi kontroli in stikih.
Tudi ni nobenega dokaza, da se je moral priključiti hrvaški vojski, predvsem pa je smešna trditev, da je v hrvaškem GŠ našel seznam sodelavcev britanskega IS! Za Anteja Anića je moral vedeti že prej, saj je isti bil kot major VKJ in obveščevalec prikrito opravljal dolžnost načelnika obmejne policijske uprave v Mariboru, kjer je kot načelnik obveščevalcev Dravske divizije deloval nazadnje tudi major Mirko Tomić, soprog Melite Thaler, Vauhnikove sestrične. To tudi pomeni, da je Bbc pod Anićevim vodstvom obstajal že prej v Zagrebu, le centrala se je potem preselila v Ljubljano zaradi premočne ustaške kontrole in boljših pogojev delovanja v Sloveniji. Tako ne bo držalo, da so Vauhnika Nemci spustili na »pogojno svobodo« niti ni mogel iz Zagreba enostavno »zginiti«, saj gestapovski dokumenti govore povsem drugače.
Ni potrebno posebej dokazovati, da se je iz gestapovskih zaporov prihajalo samo po inačici: smrt ali sodelovanje. Profesionalni obveščevalci so bili s svojo matično centralo že v naprej dogovorjeni, da bodo v primeru »padca« (aretacije) pristali na navidezno oz. dvojno sodelovanje, saj se tudi tako lahko prispeva k nadaljevanju obveščevalnega delovanja, tokrat seveda v povsem drugi vlogi – dvojnega sodelavca, ki v večini primerov ostaja zvest matični obveščevalni službi, prikrito in prisiljeno pa »sodeluje« s sovražno obveščevalno službo. Včasih pa je tudi obratno, kar je najtežji primer obveščevalne izdaje. So pa tudi primeri prikritega sodelovanje z večjim številom obveščevalnih služb. Konkretno, za brigadnega generala Vladimirja Vauhnika sem prišel do sklepa, da je prikrito sodeloval tudi z britansko in sovjetsko obveščevalno službo. Namreč, pozicijo v Bbc si je Vauhnik izboril samo s predhodnim sodelovanjem z britanskim IS (zveza s britanskim konzulom v Bernu); po prihodu v Argentino pa so ga slovenski domobranski emigranti obtožili, da je bil tudi sovjetski (partizanski) agent, saj je kontaktiral s Prežihovim Vorancem, predlagan pa je bil tudi za partizanskega poveljnika v Sloveniji.
Zato bo tudi držala moja (logična) domneva, da Nemci niso hoteli »odkriti« nobene tajne četniške radijske postaje, saj so tudi na način lahko spremljali svojo dvojno agenturo (polkovnika Vauhnika, majorja Novaka in druge).
– Moti me tudi, kako avtor sicer navaja podatek, da je major Marn izročil Nemcem 17 zavezniških letalcev za judeževih 20.000 nemških mark, pri tem pa zamolči, da je glavno vlogo v tej kupčiji dejansko imel takratni polkovnik Ivan Prezelj, poznejši poveljnik slovenskih četnikov in »general Andrej« (tudi Areta, polkovnik Lesar). Primer je tudi zgodovinsko povsem raziskan (dr. Žgajnar) in slovenski laični javnosti poznan (pisanje Mladine).
– Viktor Andrejka pl. Livnogradski, polkovnik v pokoju, starosta slovenskih vojaških obveščevalcev, sploh ni omenjen kot član vojnega sveta Slovenske zaveze, pa čeprav je bil eden od vodilnih obveščevalnih častnikov VKJ, svetnik ljubljanske mestne občine in celo tretiran kot naslednik generala Leona Rupnika na položaju prezidenta Ljubljanske pokrajine. O tem sem pisal na svoji spletni strani http://users.volja.net/marijankr/ , bolj konkretno pa v prihodnji knjigi z naslovom Legendarni slovenski obveščevalci.
– Delež Slovencev v Jugoslovanski vojski izven domovine (Slovenije) predvsem v Palestini (polkovnik Franc Stropnik, poročnik Ivan Rudolf – Učenikov, Primorska legija in podobno) sploh ni omenjen!
– Doslej je bilo slovenski javnosti servirano, da je bil olimpionik Leon Štukelj tajni sodelavec britanske Soe, medtem ko iz tega zapisa sedaj zvemo, da je bil tudi četniški tajni sodelavec, pa četudi ga avtor nikjer ne omenja v svojem registru tajnih sodelavcev (v 2. knjigi). Po mojem skromnem mnenju je to tudi avtorjeva glavna napaka v zapisu o slovenskih četnikih.
Iz prednjega sledi upravičeno pričakovanje, da se bodo morali slovenski zgodovinarji kompleksno lotiti nadvse zanimive tematike slovenskega četništva, podobno kot je dr. B. Mlakar to naredil s slovenskim domobranstvom. Vsekakor pa bo pričujoča Samardžijeva monografija o zgodovini četniškega gibanja dobra osnova.